Se dan ali dva in za nami bo Balkan. Trenutno se nahajm v na jugu bivse skupne drzave Jugoslavije.
Dnevi od zadnjega javljanja so bili pestri, naporni in barviti. Po zaspani Hrvaski obali je bila pred nami Crna Gora. Odhod iz Dubrovnika je bil moker i n mrzel. Edina misel na prehodu v Crno goro je bila kje je mesto za caj in toploto. In ze v prvi restavraciji je bilo lahko obcutiti drugi temperament, drugacne ljudje. Se vedno smo poiskusali obstati ob obali kolikor je bilo le to mogoce. Crna Gora je vsekaokr vredna obiska. Dolina ob Kotoroskem zalivu je prekrasna. Na eni strani morje – zaliv, na drugi pa vrsaci obdani s snegom. Ob kolesarjenju skozi Budvo in ogledu njihovih novih gradenj sem se spomnila na svoje zadnje delovno mesto. Kaj, zakaj….mogoce bom nekega dne razumela vse to. Ampak tenutno sem z velikim veseljem sla mimo in si poiskala prenocisce za staro hiso nekje pred mejo z Albanijo. Cena nic, vecerje in spanje pa za pet zvezdic. V Dubrovniku sem srecala se enega kolesarja podobnih idej za naslednje mesce. Dogovor je bil, da se srecamo v Ohridu, a naju je z Mikoljam nasel v poznih vecernih urah zgolj po nakljucju. Tam za staro hiso. In sedaj smo trije – Mikolaj iz Poljske, Urs in Nemcije in jaz. Pestra druscina. Pogledi na mejah so zanimivi. Vsak ima svoje poglede, a na koncu smo na isti strani proti vzhodu. In smo sli nasldnje jutro naprej. Pred mejo z Albanijo – v Vladimirju smo srecali se Jon-a in Andy-a, ki ravno zakljucujeta svojo odisejado nazaj iz Pekinga. Vedno je prijetno ko nekoga kontaktiras po mailu in ga potem spoznas tudi v zivo. Ko pa se to zgodi to tako nenapovedano, tam bogu za hrbtom pa je toliko slajse in lepse. Z najnovejsimi informacijami smo se odpravili proti Albaniji. In bila je to naporna drzava. Vsekakor stvari in ljudi na kolesu dozivljas drugace kot skozi okno avtomobila. Vse je bolj direktno. Kot prvo obcutka ravno nevarnosti v Albaniji ravno ni bilo, bilo pa je malce nelagodja. Za ljudji smo atrakcije, kjerkoli se pojavimo. Takoj so okoli nas. V Albaniji je bil predvsem obcutek strmenja direktno v nas, brez izrazov na obrazu. Otroci so vsepovsod, ampak tu ni sproscenosti. Razlika v druzbi med moskimi in zenskami je ogromna. Moski stojijo zunaj, klepetajo. Delajo nic. Zenske delajo v tistih nekaj trgovinah , ki so odprte. Pojavlja se vprasanje s cim oz. kako ljudje sploh prezivijo. Toliko stvari kot je tu nedokoncanih jih drugje ni. In podobno je s smetmi. Povsod jih je ogrmno. Kosa za smeti pa nikjer. Ob vsem tem pa so ceste katastrofalne. Tako, da je bilo po dveh dnevih kolesarjenja pravo olajsanje ko smo ponovno prisli v Makedonijo, kjer so ceste brez lukenj, kjer je kolo ponovno slo brez posebnih tezav 20km/h. Uzitek in sporstitev. Prvo mesto na Makedonski strani je bilo Diebar. Nekaksna mesanica, amapk ze razlika od prejsnje drzave. In bil je lep obcutek ko lahko z mojo polomljeno srbo-hrvascino pridem in izvem karkoli zelim in potrebujem. In ljudje so prijazni. Vedno vprasajo od kje prihajam. In na odgovor da sem iz Slovenije je vedno pozitiven odziv. Enostavno lepo je biti Slovenec v Makedoniji. Makedonij je vsekakor prijetno presenecenje. Vse je urejeno. Kolicina smeti se je konkretno zmanjsala. Stvari so urejene. Ljudje in meso je zivo cez dan kot trudi v vecernih urah. Cene so ugodne. (Dva bureka sta 1 EUR.).
Tako je to zivljenje na poti. Dozivljenja polno. Vsekakor ti cas na kolesu, ko noge delajo tako kot treba da misliti da premisljujes o stvareh, ki so ti doma samoumevne, o sebi, o svetu, itd. Veliko je tega in veko se bo. Za danes dovolj. Jutri pa naprej. Proti Grciji in Turciji…Ce bo sreca z nami v dobrem mescu pa ze Iran.
Smeha in sonca polne dni.
