Pozdravljeni,
po dnevih polnih kolesarjenja sem ponovno v mestu. Na zacetku hvala vsem, ki berete oz. spremljate te vrstice ter sprasujete kako in kje sem. Vsekakor je lepo videti in slisati, da na poti nisem sama.
Torej za menoj je dobrih 50 dni, 4000 km poti, nekaj padcev, nekaj lukenj, klancev gor in dol in neskoncno nasmejanih, odprtıh, prijaznih ljudi.
Od zadnjega javljanja je minilo kar nekaj casa. Pot je vsak dan bolj barvita ter zanimivejsa.
Po dnevih letanja od ambasade do ambasade sem sedaj postala lastnica treh novih viz – Uzbekistanske, Iranske ter Tadjikistanske. Najbolj zanimiva je bila vsekaor Tadjikistanska ambasada. Ko sem povprasala kaj potrebujem za pridobitev je bil odgovor kratek in jedrnat – 'letter of recomendation' – priporocilno pismo, ki ga izda domaca ambasada. V nasem primeru je to nemogoce, saj je Ministrstvo za zunanje zadeve sprejelo zakon, da tega slovenska veleposlanistva ne smejo vec izdajati. Ampak jaz ne bi bila jaz ce ne bi sla ponovno do ambasadorja ter mu razlozila zakaj in kako si zelim videti njihovo drzavo. Medtem on ugotovi, da sem podobna njegovi hcerki ter da mogoce celo znam nekaj rusko in dobila sem vizo v protivrednosti 60 USD. Vsekaor je zanimivo videnje nase birokracije (Veleposlanistva Svice, Poljske ter Nemcije izdajo pisma brez problema v manjsi financni protivrednosti.) ob dejstvu, da nas itak skoraj nihce ne pozna. Odgovor na vprasanje od kje prihajam je vecinoma iz bivse Jugoslavije. Tako vsaj ne pristanem na slovaskem oz. Rusiji.
Po Ankari smo se odlocili za turisticni ogled Kapadokije. Tako smo se spustili proti jugu. Bilo je vredno ogleda, ceravno smo se pocutili hudo cudno med vsemi turisti v opranih oblekah, klasicnimi vodenimi izleti. In tam smo mi, ki ze vsaj nekaj dni nismo videli tusa ter enako tudi ne nase obleke. Ja izbira obleke je omejena. a navkljub temu je Kapadokija vredna ogleda. Videti kako so v zivo skalo vklesane hise oz. naselja. kako so se ljudje 'skrili'v pred peklensko poletno vrocino.
Po dnevu, dveh ogledov smo odsli na vzhod proti Malatayi. V vecernih urah smo iskali prostor za kampiranje.In dobili prostor sredi luna parka, poleg menegerjeve pisarne. Na voljo smo imeli vodo, tus in WC cel vecer ter noc. Kaksen luksuz je to. Tako lepo je bil vstop v Kurdistan.
Kurdistan je predel na JV Turcije o katerem Turki ne govorijo. Mislim, da je situacija podobna Kosovu v bivsi Jugoslavji. Kurdi predstavljajo narod s svojo kulturo, jezikom, ki pa niso priznani. Trenutno je situacija ponovno pestra, saj so prekinili vecletno premirje. Povsod je dovolj vojske. Do nas so vsi zelo prijazni.
Npr. pred dnevi smo se morali obrniti ter kolesariti nazaj 50 km. Prisli smo v vas. ko smo hoteli nadaljevati so do nas pristopili vojaki. Obrazlozili so nam da poti naprej ni. Po nekaj minutnem razlaganju, da pot je saj je naraisana na zemljevidu so nam obrazlozili da problem ni pot temvec naslednje naselje, ki je vecinoma Kurdistansko. In tako se je bilo potrebno vrniti.
Sedaj smo se nekajkrat morali pokazati potneliste, povedati kdo smo, kam gremo ter predvsem zakaj. A ni problema. Je pa narava fantasticna. Pot je zelo razgibana. Nekako se gibljemo na visini med 1000 do 2000 m.n.m.
Presenecanja si sledijo dan za dnem.
Dobre volje in smeha polne dni.
