Neyshabur, Iran

Dober dan, pisala bi pisala, pa ne bi mogla vsega napisati. Za menoj je fantasticen del poti od Teherana do Mashada. Pa pojdimo lepo od zacetka. Ze pred casom sem razmisljala, da bi pot nadaljevala sama. Potovanje v skupini ima dobre in slabe lastnosti. In tako smo sli trenutno vsak svojo pot naprej. Tu in tam se bomo vsekakor se srecali ter potovali dan ali dva skupaj, a naceloma grem jaz sedaj sama naprej proti vzhodu. Glede na doziveto v zadnjem casu je potovanje v solo izvedbi vsekakor drugacno. Intenzivnost dozivetega je vsekakor vecja. Za vse si popolnoma sam – bodisi ga za brcanje pedal ko zunaj pripeka sonce ali kuhanje vecerje. A se splaca. Ko si sam je distance med teboj ter okolico manjsa, zelis si vec komunikacije s lokalnim prebivalstvo in jo dobis. Vsekakor sem Iran dozivela v drugacni sliki sedaj, v primerjavi s potjo od Makuja do Teherana. Za zacetek sem en dan prezivela v Teheranu. Iranci – moski znajo biti tu in tam kar tecni. In kaj hitro sem si priskrbela prstan ter izgovor, da nisem samska. Preverjeno funkcionira. Ptem pa je bilo potrebno iti naprej. Teheran s 17 miljoni prebivalci, ter ogromnim stevilom avtomobilov (-bencin je resnicno poceni) ni ravno raj za kolesarjenje. Vozniki so sicer solidni, ceste siroke a zrak je enostavno prevec onesnazen. In me je pot peljala ven proti puscavi. Razdalja med mesti se je povecala, pogledi levo in desno so postali monotoni, vecni sopotnik je postal veter ter sonce. Ja veter se me v zadnjem tednu ni usmili, ter je neprestano pihal z leve ali desne le v hrbet ne. Na poti so mi prijazni ljudje ponudili vodo, povabilo na kosilo je sledilo dan za dnem ter tu in tam tudi povabilo na dom ter spanje pod streho. V Neyshaburju je bila situacija zelo smesno prijetna. Za kosilo sem si kupila lubenico ter jogurt (super kombinacija). Na poti v park me je ustavila policija. (V zadnjem casu se "lepo" skrbeli zame. V Damghanu sem imela spremstvo celo popoldne. Vsak moj korak je bil zabelezen…) Kontrola potnega lista – vize ter seveda vprasanje od kje do kam ter zakaj. Ko zacnemo klepetati ugotovijo da sem predstavnica zenskega spola. Se vecje presenecenje. A je bilo vse ok. In pet minut kasneje sledi povabilo na caj v bliznjo mosejo. Najprej sok ko vidijo da sem zenska – celado zamenja ruta, a potem mi ponudijo vse. Postrezejo s kosilom ter caji. Ter povabilo na dom, kjer sem se vedno sedaj. Dom je zelo prepprost. Hisa je obdana z ograjo.(Po celem Iranu je enako.) Znotraj pa so na tleh preproge na katerih se dogaja vse – na njih se sedi in pije caj ter je, ali pa pociva ter zvecer spi. Pohistva je zelo malo, le kar je nujno potrebno. Glede na temperature Iranci pocivajo okoli opoldneva. Temu sledi obisk. Lahko je obisk sorodnikov, ali pa obisk –ogled druge druzine, ki isce za svojega mladostnika bodocega partnerja. Pri druzini pri kateri sem bila so prisli na ogled hcerke. To se bo se nekajkrat ponovilo, potem jih bodo spoznali. Hcerka bo imela pravico povedati svoje mnenje in mogoce bo temu enkrat sledila poroka. Ja vsekakor je brat ter oce s ponosom pripovedoval o tem. Druzina je tu zelo pomembna. Vsekakor pa ne smem pozabiti omeniti ljudi, ki so mi stojijo ob strain, ter mi tu in tam pomagajo z logistiko v taksni ali drugacni obliki ko gre oprema k vragu. Hvala popotniku Simonu, Juretu na servisu, ter gospodu Jankotu ki so mi omogocili da je moj fotoaparat v treh tednih bil v Sloveniji, se popravil ter ga imam sedaj ze tu. Resnicno sem ga pogresala.. A vsaj nekaj dobrega je bilo tudi tu. Sedaj pa ven, da ujamem vsaj nekaj trenutkov iranske drugacnosti, lepote ljudi, crnih pokrival in lepe narave. Ja Iran me je preprical s svojo gostoljubnostjo. Vsekakor je drugace ce si na kolesu , ali pa si le navaden turist. Tu in tam sem tudi jaz le turist. A je lazje ko je zraven moje kolo. Dobre volje in smeha polne dni. Ne pozabite da nasmeh ne stane nic, a ima nepopisno moc.

Teheran, Iran

Sedim pred carunalnikom in razmisljam kaj pametnega naj pa tokrat napisem. Za menoj je teden dni pocitnic – brez kolesa, ter solo nadaljevanje vsaj za nekaj dni. Ja pot v pomenu dozivljanja se odvija sedaj – tam od vzhodne Turcije naprej ko so stvari drugacne, nepoznane, ko drugacna je kultura kot tudi navade, ko prvi problemi z opremo so za menoj, itd. Preostali del Kurdistana – tam ob jezeru Van je koncno prinesel malce vec miru, manj vojske ter bolj sproscene obraze. In prvic so ljudje sami od sebe s ponosom rekli da so Kurdi. Narava je se naprej fantasticna. Jezero lezi na visin 1600 m, okoli pa vrsaci – vse od 3000 do dobrih  5000 m na drugi strani prelaza proti Dougubayazu. So  pa to vasi kjer ni nicesar v izobilju. Revscina je povsod. A se vedno bodo delili s teboj kar lahko. In to me se vedno preseneca. No za Turcijo je prisel Iran. Sedaj sem tu ze tretji teden in se vedno imam cudne obcutke. Glede na pravila moram imeti dolge rokave in ruto, na kolesu lahko tudi le celado. A to ni problem. Problem je dvojnost v druzbi, problem je kontrola oz. strah v zraku, problem je ko je javno zivljenje nekaj, za vrati hise pa je popolnoma druga slika. Npr. ruta mora biti na ulci na glavi vedno in povsod, v hisi je meni ni potrebno imeti, domacinke pa imajo le to tako ohlapno da bi bilo vseeno ce je ne bi imele. Hm ja smesno je tudi moje ustavljanje ko povprasam za pot – zenske ne govorijo z menoj ker ne smejo – niti ne pogledajo, moski pa se ustrasijo ter stopijo korak nazaj ko vidijo s kom govorijo. So pa zenske vsekakor bolje zastopane v druzbi tu kot v vzhodnem delu Turcije. Ne morem si kaj da ne omenim stvari od doma, ki je samo potrdila da sem na pravi poti. V zacetku maja je plaz s seboj vzel bratranca. In se enkrat vec se je pokazalo kako minljivo je zivljenje, kako tanka je linija ko si in te ni, kako clovek nikdar ne ve kaj bo prinesel jutri. Zato prosim ne cakat na jutri, zacnite ziveti danes.  Jaz grem jutri naprej proti Kaspijskemu jezeru ter potem ze klasicno na vzhod… Khoda hafez – nasvidenje.