Dushanbe,Tadjikistan

Kot sem obljubila v Samarqandu se vam oglasam iz Dushanbeja. Za menoj je nekaj dni tezkega, napornega a precudovitega kolesarjenja.

Pot iz Smaraqanda me je vodila do meje s Tadjikistanom. Vse formalnosti so bile opravljen v roku ure. Mejni organi so vsekakor prijaznejsi na poti, kot se pricakovala pred potjo. In tako sem zacela svoj vzpon proti mojemu prvemu prelazu visjemu od 3000 m.

Prvi dan sem se ustavila v mestu Pedzikentu, kjer sem zamenjala nekaj denarja na trznici – bazarju. Kar je sedaj ze kar ustaljen program. Ljudje tu imajo malce vec distance, ceravno vsi zelijo da bi kupila ravno pri njih, a ni panike. Bazarji so vedno pestra, barvita izkusnja. Na njih se najde vse od sadja, zelenjave do oblek, orodja ter obrazov tisoc vrst. Vsekakor je razumevanje osebnega prostora tu drugace. Ja brez najvecjega problema se dotaknejo kolesa ali tebe. A to vse v dobri nameri. Ker jih vedno zanima kdo si, od kje prihajas, itd. Mimogrede Slovenija se vedno ne obstaja, Jugoslavija pa. In kaj hitro se omeni Tito ter vprasanje ali mogoce le znam rusko. In kako prav mi pride dejstvo, da sem poletja obcasno prezivela na hrvaski obali ter se tako navadila jezika. Ja z mesanico slovenscine in srbo-hrvascine se dalec pride. Le tu je ljudi, ki bi govorili rusko vedno manj. Njihov jezik – tadjik pa je blizje turskemu oz. perzijskemu jeziku.

Prvo spoznanje je bilo – uf ceste so hudo slabe. Predstavljajte si slabo kombinacijo asfalta ter makadama. Vsekakor bo to preizkusnja vec za opremo, ki si samo zelim da bi zdrzala se en mesec. Potem bo lazje in lepse. A ceste so eno, narava pa drugo. In na vsaki strani so me obdajali vrsaci visoki tam od 3000 do 4500 metrov. Kaksna razlika je to ko sem se pred tednom dni hladila v senci pri + 40C, ter sedaj ko sem se vozila ob snegu. Do prelaza sem porabila 3 dni ter okoli 250 km. Od tega je bilo zadnjih 30 km najbolj napornih, saj se je bilo potrebno vzigniti za 1500 m, na visino prelaza 3372 m. A pocasi in vztrajno se dalec pride. Nekajkrat sem bila vzporedno s tovornakarji. (Ja ni cudno zakaj Kamaz tovornjaki tako lahko zmagujejo na Pariz Dakarju, saj imajo tu idealno priloznost da se navadijo voznje ter stestirajo opremo.) In vsi smo si zelei le eno – ceravno s 5 km/h priti do vrha. Na vrhu me je pricakalo slabo vreme in po dolgem casu se je bilo potrebno konkretno obleci. In spust proti Dushanbeju. Pogledi naokoli se vedno precudoviti. Cesta je bila malenkostno boljsa. V prvem kraju povabilo na caj, pred tem pa palice in kamenje v hrbet s strani otrok. Bog si ga vedi zakaj, a bolelo je. Proti veceru sem se ustavila 15 km pred mestom, ter se odlocila da je bil dan dovolj dolg ter sla plavat v nekaksno jezero. No ja cisto ni ravno bilo, a za telo je bila super sprostitev.

Dushanbe kot glavno mesto je vsekakor bolj razvito kot sem pricakovala glede na vasi in mesta pred tem. Kaj je to razvitost, kaj je to vodovod oz. kanalizacija. Od vseh drzav do sedaj je tu z vsem skupaj se najslabse. Sicer ni sokov, saj potujem s hitrostjo 15 km/h. Je pa veliko neprofitnih organizacij prisotnih tu. Kako vem – saj je vec kot ocitno ko se vozijo naokoli z velikimi belimi toyotami…Hm komentarji so in niso. Samo upam da rsnicno naredijo tudi kaj koristnega za ljudi tu. Da ni vse skupaj le rezija zahoda, kako opraviciti svojo neke vrste nemoc.

Bodi ga dovolj za tokrat. Jaz grem naprej po Pamirski cesti cez Pamir. Cakajo me vzponi ter prelazi tja cez 5000m, ter precudovita narava.

No vsi, ki berete te vrstice sedaj verjetno ze verjamete, da tisto pred casom ko sem zacela z idejo da bi sla s kolesom na Kitajsko ni bila le prazna slama. Meni navkljub vsem tehnicnim zapletom nekako uspeva da grem naprej proti vzhodu.
In mislim, da je prav da skpuaj z vaso pomocjo uresnicim se tisti drugi del svoje ideje – sklad Momo. Prosim preberite in prispevajte. Tolar ali dva za marsikoga izmed vas ni veliko. A skupaj nam bo mogoce le uspelo zbrati vsoto, ki bo trem mladim ljudem iz Obsotelja omogocila lazje solanje ter lepso prihodnost. Dajmo jim priloznost.

Ja tudi jaz danes pocnem ter sem tu zaradi ljudi, ki so mi dali moznost ter verjeli vame navkljub vsem padcem , preprekam. Polno vsega je bilo. A kako prav mi pride to sedaj. Ko grizes v klanec, ko telo nima vec energije a gres naprej, saj ves da jutri bo drugace in mogoce tudi bolje.