Tista druga stran

Ja kar nekaj casa sem razmisljala a naj se lotim pisanja teh vrstic. A ohranim zgolj kratke potopise. Pogled na moj blog me je preprical. Ja so stvari, ki niso niti priblizno tako kot je treba. In dejstvo je da mi je pisanje na teh strani do nedavnega bila nekaksna nuja in nic drugega. Ljudje so sprasevali kje sem, kako je, kaj jem ter mi zeleli vse dobro, jaz pa sem se sprasevala zakaj, kaj se.

Zakaj tako – preprost razlog – imela ter imam nemalo tehnicnih problemov. In tako je bila ter je uporaba interneta nujna zaradi vseh logisticnih dogovarjanj, posiljanja vprasanj ter cakanja na odgovore. In je bilo vedno nekako tecno.

Spisek stvari, ki so sle narobe ter je bilo potrebno poiskati pomoc doma:

- Ja tam v drugem tednu je odpovedal gorilnik. Potrebna je bila menjava v Splitu. Sedaj dela brez problema.
- Cevlji so zaceli razpadati pred Ankaro v Turciji. In se vedno mi ni jasno zakaj.
- Proti koncu Turcije ob jezeru Van je odpovedal fotoaparat. Tresljaji so naredili svoje.
- Nek vecer ob jezeru se zlomi se del pri sotoru, ki povezuje palice.
- V Iranu so se na zadnjem kolesu zacele delati razpoke. Tako, da sedaj samo molim, da bo zdrzalo se mesec dni ko dobim novo kolo.
- Pred tednom je padla spominska enota s potelje in ne dela vec. Tema. Upanje umre zadnje, da bom lahko dobila vsaj slike ter mogoce iransko glasbo ven iz enote.

Vse se je nekako popravilo oz. se dela na tem. A resnici na ljubo prevec je tega bilo. In obcasno sem se vprasala zakaj ze. Izgleda tako kot da bi bila najvecji “stor” na tem planetu ter popolnoma anti- tehnicni tip cloveka.

In ob vsem tem se zaves kako majhen in nemocen si kot nihce v tretjem svetu. Ja kamere tu ne morejo popraviti, ker za marsikoga predstavlja vrednost nekaj letne place. Kako odvisni smo drug od drugega. Jaz trenutno popolnoma od druzine ter ljudi, ki mi pomagajo resevati zaplete. In nemalokrat lahko samo sedim in cakam.

Edina stvar, ki trenutno dela tako kot treba je telo in glava. Z nekaj manjsimi problemi – bruhanje, driska tu in tam je vse ok. In se vedno je veselje ko se usedem na kolo ter ko srecam ljudi, ki mi
polepsajo dni na tem koncu sveta. Ki me ko sem na tleh poberejo ter dajo vedeti zakaj sem na poti ter da je tehnologija eno, obcutki, izkusnje ter dozivetja pa drugo. In tako vem da je bilo ter je vredno vsakega tolarja, vsakega zivca, nervoze, prosnje. Ker to kar zivim sedaj mi nihce ne more dati a tudi vzeti ne.

Za menoj je 8000 km, 120 dni poti in prav je da na tem mestu omenim ljudi, ki me pred potjo niso poznali sedaj pa so pokazali da smo istih misli:

- Jure – Sting, Ljubljana – clovek, ki je poskrbel in skrbi, da s poti ne bodo le besed temvec udi slike.
- Boris, Marko in Matej – Guerilla Bikes, Skofja Loka – ja kolo se mora vrteti naprej. Ja pac jaz sem zacetnik in potrebujem vas, da grem lahko proti vzhodu. Saj kolo je skoraj ze del mene postal (So dnevi ko se pac pogovarjam z njim. – s kolesom namrec. Je ustrezljiv in poslusen.)
- Termal Active, Kranj ter Gornik.si, Skofja Loka – obleka je vsekakor prestala prve mesce in sedaj sluzi namenu. Priporocam se vnaprej.
- Vital Extreme, Skofja Loka – mogoce na zacetki nisem bila ravno prepricana, ampak ste fantje na mestu.
- Slovensko veleposlanistvo v Teheranu – lepo je bilo ponovno spregovoriti nekaj besed v domacem jeziku ter hvala za zalogo slovenskega casopisa, ki mi je krajsal vecere. Imela sem ga vse do Samarqanda, Uzbekistan.
- Iglu Sport, BTC, Ljubljana – sem mislila, da ste ze pozabili name, a ste pokazali da temu ni tako.

Ja vsekakor bi lahko nastevala ljudi, ki me spremljajo od doma ter ki jih spoznam tu a seznam bi bil predolg.

Druzina Azari v Teheranu ter Bahreman v Neyshaburju in Mashadu pa so mi onmogocili, da sem se pocutila kot na pocitincah sredi poti. Tako preprosto domace sredi Irana….

Ja tako lahko vidite da je pot polna lepih in slabih stvari, tezkih in lahkih dni. Tudi tu ni vse cvetoce, ter vsekor nisem na pocitnicah. Je prevec dela potrebnega opraviti vsak dan. Mislim, da vsekakor zadostim delovniku 8-ih ur. Ko je konec kolesarjenja je potrebno poskbeti za mesto nocitve, kaj se bo jedlo, kako je z vodo, varnostjo in sele potem spanec do prvih jutranjih zarkov ter novega dne. A se ne prituzujem. Ne bi zamenjala za noben denar trenutno.

Prosim le za malce vec potrpljenja ter imejte smeha in dobre volje polne dni, ter bodite zadovoljni s tem kar imate oz. kjer ste. Tu je drugace.