Poezija na snegu…

In sem tu.  Bel ekran pred menoj,  čaka da bo potipkan, popisan…

Bilo je pred tedni, ko za dobro jutro zbudi me dež. Skupaj s cimrom Erikom se spogledujeva, nič kaj zadovoljna z vremenom in dejstvom, da obljubila sva Anniki, da gremo skupaj smučat.  Annika nas kaj hitro potolaži, da nemalokrat so vrmenski pogoji tam v Gudauriju konkretno boljši.  In smo šli proti smučišču.

Gudauri leži cca. 120 km oz. približno 2 uri vožnje severno od Tbilisija, glavnega mesta Gruzije. S pomočjo investitorjev iz Austrije, beri poskrbeli so za celotno infrastrukturo, se hitro razvija in ta proces poteka še dan danes.

Smučišče se razprostira po pobočju gore Kudebi na višini 2100 do 3000 m. Te številke pomenijo, da leži nad gozdno mejo, pomeni odprti tereni, dolga sezona z zvrhano mero naravnega snega, pobočje nekritično za plazove, ni mrzlih vetrov….

Kot mali otrok sem se veselila, da ponovno vidim sneg, da grem ven iz mesta… Pač čari narave imajo še vedno svojo moč.  Pri hotelu sem izposodila si opremo, smučarske čevlje, smuči ter palice. Postavila se v vrsto ter v pričakovanju novega bila vesela, da sem  kjer sem. No za seboj imam nekaj let treninga smučanja, a zadnjič sem na smučeh stala pred petimi leti. Vmes mi je življenje samo dalo je  radost ter žalost. In sedaj sem tu, kot mali otrok vesela.

Sneg je, naravni, povsod naokoli, do kamor pogled seže in še vedno pada. Gremo na prvo žičnico, in potem na drugo, pa na tretjo da pridemo do vrha. Vidljivost solidna. Prvi zavoj, mehkoba. Kakšna razlika je smučati po popolnoma naravnem snegu. Odzivnost smučke več kot dobra. Naredim par voženj za občutek, da spoznam se z opremo, razmerami ter snegom in igra se lahko prične.  Na najvišji progi le to pomeni, da levo in desno se lahko spustiš v pršič, powder oz. kakorkoli se že to imenuje. V realnosti je pomenilo več kot 50 cm svežega snega, lahkega kot puh. Mehkoba skozi katero režeš kot, da smučaš na vodi. Prva vožnja, pa druga, pa tretja…. razmere so fenomenalne. Občutki za mehkobo vedno boljšji. Kakšen užitek, spustiš smučko ter se prepustiš trenutku. Drsiš po vrhu, narediš zavoj, če slučajno padeš, pač padeš v mehkobko svežega pršiča.

Lepo je. Na novo odkrijem smučanje. Kolegi so presenečeni nad menoj, češ ko sem pač rekla, da znam smučat in potem to. Ja no, pač vsak imam svoje področje na katerem uživa… Narava je moja točka in poligon, če pa mi da še sneg v obliki in izobilju kot tokrat na Gudauiri smučišču, mi edino potrebno je prepustiti se in uživati v trenutku. Ker prvič sem na pršiču takšnih dimenzij in takšne kakovosti.

Poezija.

Ponovitve sledijo.

Srečno.

Advertisement