Blog on a new server / Blog na novem strežniku

Vabljeni na moj novi blog: http://www.marijakozin.com

Welcome to my new blog: http://www.marijakozin.com

Osh, Kirgizija

Hi,

i am going to be very short. I am about to leave Kirgizija and go to China. I will write longer report in a good week time from Kashar. Life is still full of suprises and preatty good.

Last month has been intresting and the upcoming ones are going to be a challange to…Tibet here i come.

Till next report sunshine and smiles,

Marija

Osh, Kirgizija

Hi,

i am going to be very short. I am about to leave Kirgizija and go to China. I will write longer report in a good week time from Kashar. Life is still full of suprises and preatty good.

Last month has been intresting and the upcoming ones are going to be a challange to…Tibet here i come.

Till next report sunshine and smiles,

Marija

Dushanbe, Tadjikistan

Hi,

As I promise I am writing from Dushanbe, Tadjikistan. Yeap I try to keep my word and making at least three people much happier tonight.J Yap I am still alive and kicking the bike and going towards east.

The report on English is different, just because there is no reason to translate all that I wrote on Slovene.

However from last English update is ages ago. Last weeks I was traveling through Central Asia. After super weeks in Iran – thanks to Azari and Bahreman family and many others – all the truck drivers, all the people that gave me place to eat and sleep I have to move on.

I went first to Turkmenistan. Wow what I surprise was that. The capital city named Asqabad – I do not know if that is right spelling – was down on cca. 400 m. above sea level. First it was hot, hot, hot…and second the city is full of fancy buildings, hotels, parks, business centers but nobody is there. It is just the president wish to build those things for people. Oh yeah it is “dictator” way of politic system. It was just unreal. Otherwise the county is really poor. There is a rule that water, electrics and gas is free of cost. But what/how help you that if they turn of the electrics at 9 pm or if in the middle of desert there is no drinkable water for people leaving there.

And after the city I hit the road towards heat and desert. I had 7 days and 740 km to cover, while the average temperature was above 40 through day and maybe around 30 C at night. It was a challenge for body and mind. I loved the new experience sleeping in desert. All around you is just sand and nothing else. The rest of the country was at least more real. People were nice and always trying to help. So I had my rest twice per day – during midday and night. And everyday was same story. Keep pushing to get it closer to the border. Last day I manage to spend few hours in Chadhev and hit the border at 3 pm. How happy and glad I was when I was in Uzbekistan. I cycle 10 more km and went for bed. I was tired. It took it easy next few days till Bukhara and later to Smaraqand. Uzbekistan was ok. Both of the cities were nice. But my body did not want to follow that. I had stomach problems and just to get me back to normal it took few days.

Now I am in Dushanbe, Tadjikistan. I manage to get myself over the pass of 3372 m. It was hard for body, but great for mind. The views were really nice. And that is what I looking forward in this country – nature, great mountains, and hard work on bike.

The trip is still full of good and different moment, ups and downs. I am still dealing with technical problems. But I guess at least at the end I will learn the lesson.

If there is anyone who knows more about how to put up personal blog I would like to change the one I have now and same goes for domain. Yeap I think the trip deserve better presentation for people at home and for people that become my new friends. Give me the e-mail and I will respond in Osh. I should be there in less then a moth and will definitely take few days off to get me and everything ready for next part. I did 8000 km and 120 days already, but still looking forward for new days, new people, and new places…

Sunshine and smiles…..

Tista druga stran

Ja kar nekaj casa sem razmisljala a naj se lotim pisanja teh vrstic. A ohranim zgolj kratke potopise. Pogled na moj blog me je preprical. Ja so stvari, ki niso niti priblizno tako kot je treba. In dejstvo je da mi je pisanje na teh strani do nedavnega bila nekaksna nuja in nic drugega. Ljudje so sprasevali kje sem, kako je, kaj jem ter mi zeleli vse dobro, jaz pa sem se sprasevala zakaj, kaj se.

Zakaj tako – preprost razlog – imela ter imam nemalo tehnicnih problemov. In tako je bila ter je uporaba interneta nujna zaradi vseh logisticnih dogovarjanj, posiljanja vprasanj ter cakanja na odgovore. In je bilo vedno nekako tecno.

Spisek stvari, ki so sle narobe ter je bilo potrebno poiskati pomoc doma:

- Ja tam v drugem tednu je odpovedal gorilnik. Potrebna je bila menjava v Splitu. Sedaj dela brez problema.
- Cevlji so zaceli razpadati pred Ankaro v Turciji. In se vedno mi ni jasno zakaj.
- Proti koncu Turcije ob jezeru Van je odpovedal fotoaparat. Tresljaji so naredili svoje.
- Nek vecer ob jezeru se zlomi se del pri sotoru, ki povezuje palice.
- V Iranu so se na zadnjem kolesu zacele delati razpoke. Tako, da sedaj samo molim, da bo zdrzalo se mesec dni ko dobim novo kolo.
- Pred tednom je padla spominska enota s potelje in ne dela vec. Tema. Upanje umre zadnje, da bom lahko dobila vsaj slike ter mogoce iransko glasbo ven iz enote.

Vse se je nekako popravilo oz. se dela na tem. A resnici na ljubo prevec je tega bilo. In obcasno sem se vprasala zakaj ze. Izgleda tako kot da bi bila najvecji “stor” na tem planetu ter popolnoma anti- tehnicni tip cloveka.

In ob vsem tem se zaves kako majhen in nemocen si kot nihce v tretjem svetu. Ja kamere tu ne morejo popraviti, ker za marsikoga predstavlja vrednost nekaj letne place. Kako odvisni smo drug od drugega. Jaz trenutno popolnoma od druzine ter ljudi, ki mi pomagajo resevati zaplete. In nemalokrat lahko samo sedim in cakam.

Edina stvar, ki trenutno dela tako kot treba je telo in glava. Z nekaj manjsimi problemi – bruhanje, driska tu in tam je vse ok. In se vedno je veselje ko se usedem na kolo ter ko srecam ljudi, ki mi
polepsajo dni na tem koncu sveta. Ki me ko sem na tleh poberejo ter dajo vedeti zakaj sem na poti ter da je tehnologija eno, obcutki, izkusnje ter dozivetja pa drugo. In tako vem da je bilo ter je vredno vsakega tolarja, vsakega zivca, nervoze, prosnje. Ker to kar zivim sedaj mi nihce ne more dati a tudi vzeti ne.

Za menoj je 8000 km, 120 dni poti in prav je da na tem mestu omenim ljudi, ki me pred potjo niso poznali sedaj pa so pokazali da smo istih misli:

- Jure – Sting, Ljubljana – clovek, ki je poskrbel in skrbi, da s poti ne bodo le besed temvec udi slike.
- Boris, Marko in Matej – Guerilla Bikes, Skofja Loka – ja kolo se mora vrteti naprej. Ja pac jaz sem zacetnik in potrebujem vas, da grem lahko proti vzhodu. Saj kolo je skoraj ze del mene postal (So dnevi ko se pac pogovarjam z njim. – s kolesom namrec. Je ustrezljiv in poslusen.)
- Termal Active, Kranj ter Gornik.si, Skofja Loka – obleka je vsekakor prestala prve mesce in sedaj sluzi namenu. Priporocam se vnaprej.
- Vital Extreme, Skofja Loka – mogoce na zacetki nisem bila ravno prepricana, ampak ste fantje na mestu.
- Slovensko veleposlanistvo v Teheranu – lepo je bilo ponovno spregovoriti nekaj besed v domacem jeziku ter hvala za zalogo slovenskega casopisa, ki mi je krajsal vecere. Imela sem ga vse do Samarqanda, Uzbekistan.
- Iglu Sport, BTC, Ljubljana – sem mislila, da ste ze pozabili name, a ste pokazali da temu ni tako.

Ja vsekakor bi lahko nastevala ljudi, ki me spremljajo od doma ter ki jih spoznam tu a seznam bi bil predolg.

Druzina Azari v Teheranu ter Bahreman v Neyshaburju in Mashadu pa so mi onmogocili, da sem se pocutila kot na pocitincah sredi poti. Tako preprosto domace sredi Irana….

Ja tako lahko vidite da je pot polna lepih in slabih stvari, tezkih in lahkih dni. Tudi tu ni vse cvetoce, ter vsekor nisem na pocitnicah. Je prevec dela potrebnega opraviti vsak dan. Mislim, da vsekakor zadostim delovniku 8-ih ur. Ko je konec kolesarjenja je potrebno poskbeti za mesto nocitve, kaj se bo jedlo, kako je z vodo, varnostjo in sele potem spanec do prvih jutranjih zarkov ter novega dne. A se ne prituzujem. Ne bi zamenjala za noben denar trenutno.

Prosim le za malce vec potrpljenja ter imejte smeha in dobre volje polne dni, ter bodite zadovoljni s tem kar imate oz. kjer ste. Tu je drugace.

Neyshabur, Iran

Dober dan, pisala bi pisala, pa ne bi mogla vsega napisati. Za menoj je fantasticen del poti od Teherana do Mashada. Pa pojdimo lepo od zacetka. Ze pred casom sem razmisljala, da bi pot nadaljevala sama. Potovanje v skupini ima dobre in slabe lastnosti. In tako smo sli trenutno vsak svojo pot naprej. Tu in tam se bomo vsekakor se srecali ter potovali dan ali dva skupaj, a naceloma grem jaz sedaj sama naprej proti vzhodu. Glede na doziveto v zadnjem casu je potovanje v solo izvedbi vsekakor drugacno. Intenzivnost dozivetega je vsekakor vecja. Za vse si popolnoma sam – bodisi ga za brcanje pedal ko zunaj pripeka sonce ali kuhanje vecerje. A se splaca. Ko si sam je distance med teboj ter okolico manjsa, zelis si vec komunikacije s lokalnim prebivalstvo in jo dobis. Vsekakor sem Iran dozivela v drugacni sliki sedaj, v primerjavi s potjo od Makuja do Teherana. Za zacetek sem en dan prezivela v Teheranu. Iranci – moski znajo biti tu in tam kar tecni. In kaj hitro sem si priskrbela prstan ter izgovor, da nisem samska. Preverjeno funkcionira. Ptem pa je bilo potrebno iti naprej. Teheran s 17 miljoni prebivalci, ter ogromnim stevilom avtomobilov (-bencin je resnicno poceni) ni ravno raj za kolesarjenje. Vozniki so sicer solidni, ceste siroke a zrak je enostavno prevec onesnazen. In me je pot peljala ven proti puscavi. Razdalja med mesti se je povecala, pogledi levo in desno so postali monotoni, vecni sopotnik je postal veter ter sonce. Ja veter se me v zadnjem tednu ni usmili, ter je neprestano pihal z leve ali desne le v hrbet ne. Na poti so mi prijazni ljudje ponudili vodo, povabilo na kosilo je sledilo dan za dnem ter tu in tam tudi povabilo na dom ter spanje pod streho. V Neyshaburju je bila situacija zelo smesno prijetna. Za kosilo sem si kupila lubenico ter jogurt (super kombinacija). Na poti v park me je ustavila policija. (V zadnjem casu se "lepo" skrbeli zame. V Damghanu sem imela spremstvo celo popoldne. Vsak moj korak je bil zabelezen…) Kontrola potnega lista – vize ter seveda vprasanje od kje do kam ter zakaj. Ko zacnemo klepetati ugotovijo da sem predstavnica zenskega spola. Se vecje presenecenje. A je bilo vse ok. In pet minut kasneje sledi povabilo na caj v bliznjo mosejo. Najprej sok ko vidijo da sem zenska – celado zamenja ruta, a potem mi ponudijo vse. Postrezejo s kosilom ter caji. Ter povabilo na dom, kjer sem se vedno sedaj. Dom je zelo prepprost. Hisa je obdana z ograjo.(Po celem Iranu je enako.) Znotraj pa so na tleh preproge na katerih se dogaja vse – na njih se sedi in pije caj ter je, ali pa pociva ter zvecer spi. Pohistva je zelo malo, le kar je nujno potrebno. Glede na temperature Iranci pocivajo okoli opoldneva. Temu sledi obisk. Lahko je obisk sorodnikov, ali pa obisk –ogled druge druzine, ki isce za svojega mladostnika bodocega partnerja. Pri druzini pri kateri sem bila so prisli na ogled hcerke. To se bo se nekajkrat ponovilo, potem jih bodo spoznali. Hcerka bo imela pravico povedati svoje mnenje in mogoce bo temu enkrat sledila poroka. Ja vsekakor je brat ter oce s ponosom pripovedoval o tem. Druzina je tu zelo pomembna. Vsekakor pa ne smem pozabiti omeniti ljudi, ki so mi stojijo ob strain, ter mi tu in tam pomagajo z logistiko v taksni ali drugacni obliki ko gre oprema k vragu. Hvala popotniku Simonu, Juretu na servisu, ter gospodu Jankotu ki so mi omogocili da je moj fotoaparat v treh tednih bil v Sloveniji, se popravil ter ga imam sedaj ze tu. Resnicno sem ga pogresala.. A vsaj nekaj dobrega je bilo tudi tu. Sedaj pa ven, da ujamem vsaj nekaj trenutkov iranske drugacnosti, lepote ljudi, crnih pokrival in lepe narave. Ja Iran me je preprical s svojo gostoljubnostjo. Vsekakor je drugace ce si na kolesu , ali pa si le navaden turist. Tu in tam sem tudi jaz le turist. A je lazje ko je zraven moje kolo. Dobre volje in smeha polne dni. Ne pozabite da nasmeh ne stane nic, a ima nepopisno moc.

Teheran, Iran

Sedim pred carunalnikom in razmisljam kaj pametnega naj pa tokrat napisem. Za menoj je teden dni pocitnic – brez kolesa, ter solo nadaljevanje vsaj za nekaj dni. Ja pot v pomenu dozivljanja se odvija sedaj – tam od vzhodne Turcije naprej ko so stvari drugacne, nepoznane, ko drugacna je kultura kot tudi navade, ko prvi problemi z opremo so za menoj, itd. Preostali del Kurdistana – tam ob jezeru Van je koncno prinesel malce vec miru, manj vojske ter bolj sproscene obraze. In prvic so ljudje sami od sebe s ponosom rekli da so Kurdi. Narava je se naprej fantasticna. Jezero lezi na visin 1600 m, okoli pa vrsaci – vse od 3000 do dobrih  5000 m na drugi strani prelaza proti Dougubayazu. So  pa to vasi kjer ni nicesar v izobilju. Revscina je povsod. A se vedno bodo delili s teboj kar lahko. In to me se vedno preseneca. No za Turcijo je prisel Iran. Sedaj sem tu ze tretji teden in se vedno imam cudne obcutke. Glede na pravila moram imeti dolge rokave in ruto, na kolesu lahko tudi le celado. A to ni problem. Problem je dvojnost v druzbi, problem je kontrola oz. strah v zraku, problem je ko je javno zivljenje nekaj, za vrati hise pa je popolnoma druga slika. Npr. ruta mora biti na ulci na glavi vedno in povsod, v hisi je meni ni potrebno imeti, domacinke pa imajo le to tako ohlapno da bi bilo vseeno ce je ne bi imele. Hm ja smesno je tudi moje ustavljanje ko povprasam za pot – zenske ne govorijo z menoj ker ne smejo – niti ne pogledajo, moski pa se ustrasijo ter stopijo korak nazaj ko vidijo s kom govorijo. So pa zenske vsekakor bolje zastopane v druzbi tu kot v vzhodnem delu Turcije. Ne morem si kaj da ne omenim stvari od doma, ki je samo potrdila da sem na pravi poti. V zacetku maja je plaz s seboj vzel bratranca. In se enkrat vec se je pokazalo kako minljivo je zivljenje, kako tanka je linija ko si in te ni, kako clovek nikdar ne ve kaj bo prinesel jutri. Zato prosim ne cakat na jutri, zacnite ziveti danes.  Jaz grem jutri naprej proti Kaspijskemu jezeru ter potem ze klasicno na vzhod… Khoda hafez – nasvidenje.

Istanbul, Turkey

So here I go again on english. After a while I am back on with an easy day and doing some updates. It is been a while, but life is good so far.

After Dubrovnik we went to Montenegro. That was nice. It was nice easy two days of ride before getting into Albania. Just before the border we met two english cyclist who are just about to finish their ride home from China. It was nice Sunday mornig in town named Vladimir and five loaded cyclist. Btw. Alex left and went home, but we got another company – Urs,cyclist from Germany who want to do similar trip and now we are still in three – almost a small team.

After crosing border we come into Albania. It was a bit of mix feeling. First day went really good. The road was nice, people ok. Just garbage all around. In two day ride we could not find a single trash ban. Second day the nature around us was really nice. But the roads became nightmare. After almost 8 hours we finally left the country and went to Macedonia. Already first meters were much nicer.

Makedonia so far was nicest suprise. The country is nice, people are warm and open. It was much cleaner after Albania. But for me it was no fun. For first time my stomach had some isusses. And was definitly no fun to ride bike next morning. But there was days off in Ohrid. I loved it. Ohrid with surandings moutains is great. And definitly worth to be visited.

And after we went to Greece. More or less we spend days on country side of the country. And it was nice. Finaly some warm, sunny days arived. We were riding hard each day and managed to be in Istanbul , turkey in a month from my home. Turkey so far is all good.

More reports next time. Till then sunshine and smiles.

Istanbul, Turcija

Pozdravljeni,

tokrat iz miljonskega mesta Istanbul. V petek dopoldne smo se podali na bitko zivcev in potrpljenja z vozniki osebnih avtomobilov. Priblizno 30 km pred mestom se je vse skupaj zacelo gostiti. Prva odlocitev je bila, da se izognemo obvoznici ter uporabimo stranske poti. A je vsekakor dejstvo, da ljudje ne vedo ravno najbolje kaj naj pocnejo pri hitrosti od 0 do 30 km/h. Tako smo se ob prvi priloznosti prikljucili premikajoci gmoti (stiri do sest pasovnica) osebnih vozil na obvoznici ter skupaj  njimi vstopili v Istanbul. Glede na dejstvo, da je njihova hitrost okoli 70 km/h je vse potekalo relativno mirno in enostavno. Vozniki so vsekakor imeli potrpljenje za nas, vecje kot sem ga pricakovala. V mestu so Turki samo nadaljevali s svojo gostoljubnostjo. Ob vsakem postanku so nam pomagali kam, kje, kako. Tudi policisti so sodelovali pri tem brez zapletov.

Istanbul je vsekakor pestro, barvito in zivahno mesto. V soboto smo se podali na tipicen turisticen sprehod po predelu mesta kjer smo nastanjeni. Povsod je nesteto trgovin. Vsaka je enota zase. So zelo majhne, a zelo polne vsemogocih stvari. Predel je razdeljen tudi glede na trgovine. Tako lahko na nekem koncu kupis vse za dom, na drugem pa za lov. Nic ni pomesano. Vse funkcinira v nekem redu, brez zapletov.

Danes sem dodala nekaj zapisov na druge strani.

Smeha in sonca polne dni.

Dubrovnik

Hello everyone,

just a short note. We are still alive and kicking . At the momment we take a day off in Dubrovnik, Croatia.

The tour so far has been close to what we planned and wished. Just the weather is strange. From snow, to strong burja wind, rain and cold temp. You named it, we have it.

The Coratia coast was really good. With ups and downs. Definitly a special place had to be Makarska.

Next time I promise wil do better report. For this time. Rain drops & smiles.