Blog on a new server / Blog na novem strežniku

Vabljeni na moj novi blog: http://www.marijakozin.com

Welcome to my new blog: http://www.marijakozin.com

Osh,Kirgizija

Pozdravljeni,

jaz semn ravno na tem da zapustim Osh in grem naprej proti vzhodu. Ja sedaj je cas za Kitajsko. Za menoj so pestri tedni pred menoj pa Tibet. Javim se vam iz Kasharja s podrobnejsimi nocvicami z vzhoda.

Do takrat imejte se kar se da lepo,

Marija

Dushanbe,Tadjikistan

Kot sem obljubila v Samarqandu se vam oglasam iz Dushanbeja. Za menoj je nekaj dni tezkega, napornega a precudovitega kolesarjenja.

Pot iz Smaraqanda me je vodila do meje s Tadjikistanom. Vse formalnosti so bile opravljen v roku ure. Mejni organi so vsekakor prijaznejsi na poti, kot se pricakovala pred potjo. In tako sem zacela svoj vzpon proti mojemu prvemu prelazu visjemu od 3000 m.

Prvi dan sem se ustavila v mestu Pedzikentu, kjer sem zamenjala nekaj denarja na trznici – bazarju. Kar je sedaj ze kar ustaljen program. Ljudje tu imajo malce vec distance, ceravno vsi zelijo da bi kupila ravno pri njih, a ni panike. Bazarji so vedno pestra, barvita izkusnja. Na njih se najde vse od sadja, zelenjave do oblek, orodja ter obrazov tisoc vrst. Vsekakor je razumevanje osebnega prostora tu drugace. Ja brez najvecjega problema se dotaknejo kolesa ali tebe. A to vse v dobri nameri. Ker jih vedno zanima kdo si, od kje prihajas, itd. Mimogrede Slovenija se vedno ne obstaja, Jugoslavija pa. In kaj hitro se omeni Tito ter vprasanje ali mogoce le znam rusko. In kako prav mi pride dejstvo, da sem poletja obcasno prezivela na hrvaski obali ter se tako navadila jezika. Ja z mesanico slovenscine in srbo-hrvascine se dalec pride. Le tu je ljudi, ki bi govorili rusko vedno manj. Njihov jezik – tadjik pa je blizje turskemu oz. perzijskemu jeziku.

Prvo spoznanje je bilo – uf ceste so hudo slabe. Predstavljajte si slabo kombinacijo asfalta ter makadama. Vsekakor bo to preizkusnja vec za opremo, ki si samo zelim da bi zdrzala se en mesec. Potem bo lazje in lepse. A ceste so eno, narava pa drugo. In na vsaki strani so me obdajali vrsaci visoki tam od 3000 do 4500 metrov. Kaksna razlika je to ko sem se pred tednom dni hladila v senci pri + 40C, ter sedaj ko sem se vozila ob snegu. Do prelaza sem porabila 3 dni ter okoli 250 km. Od tega je bilo zadnjih 30 km najbolj napornih, saj se je bilo potrebno vzigniti za 1500 m, na visino prelaza 3372 m. A pocasi in vztrajno se dalec pride. Nekajkrat sem bila vzporedno s tovornakarji. (Ja ni cudno zakaj Kamaz tovornjaki tako lahko zmagujejo na Pariz Dakarju, saj imajo tu idealno priloznost da se navadijo voznje ter stestirajo opremo.) In vsi smo si zelei le eno – ceravno s 5 km/h priti do vrha. Na vrhu me je pricakalo slabo vreme in po dolgem casu se je bilo potrebno konkretno obleci. In spust proti Dushanbeju. Pogledi naokoli se vedno precudoviti. Cesta je bila malenkostno boljsa. V prvem kraju povabilo na caj, pred tem pa palice in kamenje v hrbet s strani otrok. Bog si ga vedi zakaj, a bolelo je. Proti veceru sem se ustavila 15 km pred mestom, ter se odlocila da je bil dan dovolj dolg ter sla plavat v nekaksno jezero. No ja cisto ni ravno bilo, a za telo je bila super sprostitev.

Dushanbe kot glavno mesto je vsekakor bolj razvito kot sem pricakovala glede na vasi in mesta pred tem. Kaj je to razvitost, kaj je to vodovod oz. kanalizacija. Od vseh drzav do sedaj je tu z vsem skupaj se najslabse. Sicer ni sokov, saj potujem s hitrostjo 15 km/h. Je pa veliko neprofitnih organizacij prisotnih tu. Kako vem – saj je vec kot ocitno ko se vozijo naokoli z velikimi belimi toyotami…Hm komentarji so in niso. Samo upam da rsnicno naredijo tudi kaj koristnega za ljudi tu. Da ni vse skupaj le rezija zahoda, kako opraviciti svojo neke vrste nemoc.

Bodi ga dovolj za tokrat. Jaz grem naprej po Pamirski cesti cez Pamir. Cakajo me vzponi ter prelazi tja cez 5000m, ter precudovita narava.

No vsi, ki berete te vrstice sedaj verjetno ze verjamete, da tisto pred casom ko sem zacela z idejo da bi sla s kolesom na Kitajsko ni bila le prazna slama. Meni navkljub vsem tehnicnim zapletom nekako uspeva da grem naprej proti vzhodu.
In mislim, da je prav da skpuaj z vaso pomocjo uresnicim se tisti drugi del svoje ideje – sklad Momo. Prosim preberite in prispevajte. Tolar ali dva za marsikoga izmed vas ni veliko. A skupaj nam bo mogoce le uspelo zbrati vsoto, ki bo trem mladim ljudem iz Obsotelja omogocila lazje solanje ter lepso prihodnost. Dajmo jim priloznost.

Ja tudi jaz danes pocnem ter sem tu zaradi ljudi, ki so mi dali moznost ter verjeli vame navkljub vsem padcem , preprekam. Polno vsega je bilo. A kako prav mi pride to sedaj. Ko grizes v klanec, ko telo nima vec energije a gres naprej, saj ves da jutri bo drugace in mogoce tudi bolje.

Tista druga stran

Ja kar nekaj casa sem razmisljala a naj se lotim pisanja teh vrstic. A ohranim zgolj kratke potopise. Pogled na moj blog me je preprical. Ja so stvari, ki niso niti priblizno tako kot je treba. In dejstvo je da mi je pisanje na teh strani do nedavnega bila nekaksna nuja in nic drugega. Ljudje so sprasevali kje sem, kako je, kaj jem ter mi zeleli vse dobro, jaz pa sem se sprasevala zakaj, kaj se.

Zakaj tako – preprost razlog – imela ter imam nemalo tehnicnih problemov. In tako je bila ter je uporaba interneta nujna zaradi vseh logisticnih dogovarjanj, posiljanja vprasanj ter cakanja na odgovore. In je bilo vedno nekako tecno.

Spisek stvari, ki so sle narobe ter je bilo potrebno poiskati pomoc doma:

- Ja tam v drugem tednu je odpovedal gorilnik. Potrebna je bila menjava v Splitu. Sedaj dela brez problema.
- Cevlji so zaceli razpadati pred Ankaro v Turciji. In se vedno mi ni jasno zakaj.
- Proti koncu Turcije ob jezeru Van je odpovedal fotoaparat. Tresljaji so naredili svoje.
- Nek vecer ob jezeru se zlomi se del pri sotoru, ki povezuje palice.
- V Iranu so se na zadnjem kolesu zacele delati razpoke. Tako, da sedaj samo molim, da bo zdrzalo se mesec dni ko dobim novo kolo.
- Pred tednom je padla spominska enota s potelje in ne dela vec. Tema. Upanje umre zadnje, da bom lahko dobila vsaj slike ter mogoce iransko glasbo ven iz enote.

Vse se je nekako popravilo oz. se dela na tem. A resnici na ljubo prevec je tega bilo. In obcasno sem se vprasala zakaj ze. Izgleda tako kot da bi bila najvecji “stor” na tem planetu ter popolnoma anti- tehnicni tip cloveka.

In ob vsem tem se zaves kako majhen in nemocen si kot nihce v tretjem svetu. Ja kamere tu ne morejo popraviti, ker za marsikoga predstavlja vrednost nekaj letne place. Kako odvisni smo drug od drugega. Jaz trenutno popolnoma od druzine ter ljudi, ki mi pomagajo resevati zaplete. In nemalokrat lahko samo sedim in cakam.

Edina stvar, ki trenutno dela tako kot treba je telo in glava. Z nekaj manjsimi problemi – bruhanje, driska tu in tam je vse ok. In se vedno je veselje ko se usedem na kolo ter ko srecam ljudi, ki mi
polepsajo dni na tem koncu sveta. Ki me ko sem na tleh poberejo ter dajo vedeti zakaj sem na poti ter da je tehnologija eno, obcutki, izkusnje ter dozivetja pa drugo. In tako vem da je bilo ter je vredno vsakega tolarja, vsakega zivca, nervoze, prosnje. Ker to kar zivim sedaj mi nihce ne more dati a tudi vzeti ne.

Za menoj je 8000 km, 120 dni poti in prav je da na tem mestu omenim ljudi, ki me pred potjo niso poznali sedaj pa so pokazali da smo istih misli:

- Jure – Sting, Ljubljana – clovek, ki je poskrbel in skrbi, da s poti ne bodo le besed temvec udi slike.
- Boris, Marko in Matej – Guerilla Bikes, Skofja Loka – ja kolo se mora vrteti naprej. Ja pac jaz sem zacetnik in potrebujem vas, da grem lahko proti vzhodu. Saj kolo je skoraj ze del mene postal (So dnevi ko se pac pogovarjam z njim. – s kolesom namrec. Je ustrezljiv in poslusen.)
- Termal Active, Kranj ter Gornik.si, Skofja Loka – obleka je vsekakor prestala prve mesce in sedaj sluzi namenu. Priporocam se vnaprej.
- Vital Extreme, Skofja Loka – mogoce na zacetki nisem bila ravno prepricana, ampak ste fantje na mestu.
- Slovensko veleposlanistvo v Teheranu – lepo je bilo ponovno spregovoriti nekaj besed v domacem jeziku ter hvala za zalogo slovenskega casopisa, ki mi je krajsal vecere. Imela sem ga vse do Samarqanda, Uzbekistan.
- Iglu Sport, BTC, Ljubljana – sem mislila, da ste ze pozabili name, a ste pokazali da temu ni tako.

Ja vsekakor bi lahko nastevala ljudi, ki me spremljajo od doma ter ki jih spoznam tu a seznam bi bil predolg.

Druzina Azari v Teheranu ter Bahreman v Neyshaburju in Mashadu pa so mi onmogocili, da sem se pocutila kot na pocitincah sredi poti. Tako preprosto domace sredi Irana….

Ja tako lahko vidite da je pot polna lepih in slabih stvari, tezkih in lahkih dni. Tudi tu ni vse cvetoce, ter vsekor nisem na pocitnicah. Je prevec dela potrebnega opraviti vsak dan. Mislim, da vsekakor zadostim delovniku 8-ih ur. Ko je konec kolesarjenja je potrebno poskbeti za mesto nocitve, kaj se bo jedlo, kako je z vodo, varnostjo in sele potem spanec do prvih jutranjih zarkov ter novega dne. A se ne prituzujem. Ne bi zamenjala za noben denar trenutno.

Prosim le za malce vec potrpljenja ter imejte smeha in dobre volje polne dni, ter bodite zadovoljni s tem kar imate oz. kjer ste. Tu je drugace.

Prosnja – BLOG – v drugacni oblik

Minevajo dnevi in minevajo kilometri. Moja pot proti vzhodu se nadaljuje. Vsak dan mi prinese nekaj novega, nova spoznanja in nove ljudi. In tako vse vec ljudi zanima kako, kje, kaj in zakaj se dogaja z menoj ter mojim zvestim spremljevalcem Lovrom – ja kolo je dobil ime. Krog ljudi se vec in prav je tako.

Trenutno imam sicer postavljen blog, a si zelim boljsega izgleda. Predvsem graficno malce drugacne postavitve ter mogoce svojo domeno.

Vem da stvar v programu wordpress ali mogoce php ni prevec zahtevna, a zame se vedno prevec. Predvsem na dejstvo, da ne vem kje naj se stvari lotim.

Prosim, ce kdo izmed bralcev mojih strani ve kako bi lahko naslednji mesec postavila malce drugacen blog. Ali ce mi je kdo pripravljen odstopiti kaj prostora na strezniku, pridobiti domeno. 

Trenutno sem v Dusanbeju , Tadjikistan a v Kirgiziji bom imela cas da se koncno posvetim zadevi, ki sem jo malce postavila na stran – to je zapiski v sliki in besedi s poti.

Prosim pisite ter podajte predloge na mk_4220@yahoo.com. Obljubim, da bom odgovorila ko bom v Oshu, Kirgizija. Ja pot je vredna boljse predstavitve – zaradi vas in zaradi ljudi, ki jih srecujem ter so moji novi zvesti spremljevalvci.

Samarqand,Uzbekistan

Hm,hm,hm…..pa res ne vem kje naj zacnem. Od mojega zadnjega javljanja na teh straneh je minilo skoraj mesec dni. Kako hitro je padlo to mimo mene. Po obcutku domacnosti v Iranu se je bilo potebno posloviti ter odpraviti naprej proti Turkmenistanu.

Turkmenistan me je presenetil ter mi v tednu dni ponudil nebesa in pekel. Pekel je predstalvjala vrocina ter dejstvo, da sem dobila 7 dnevno tranzitno vizo ter je bilo potrebno narediti 740 km. in smo sli. Po prehodu meje takoj v glavno mesto Asqabad, ki je polno stavb fascinantnih oblik ter izgledov. A kaj ko je vse skupaj prazno. Je pac princip predsednika. V imenu da gradi za ljudi on se kar gradi, gradi…In tako imas alejo polno hotelov, parkov. aljudi pac bni. Ja mesto ima lepoto a nima duse. Prvo noc v Turkmenistanu sem prespala pri zupniku iz Poljske. Kako prijetno je bilo, da je nekdo povedal tudi malce vec o drzavi. In potem sem sla naprej proti Mary ter Charchavu. Vmes  pa je bilo 200, 300 km puscave ter vrocine. Ja telo se vsekakor ni strinjalo z mojo odlocitvijo da celotno pot prekolesarim. Ponoci je spanje motilo veckratni odhodi na WC ter cudni obcutki toplote in mraza. A je slo vsako jutro isto. Okoli 4 vstajanje nekaj malega popiti ter pojejsti ter na kolo…Ljudje pa so mi ponavadi okoli poldneva ponudili topel obrok ter mesto v senci. In dnevi so minili ter po vsemu je bila tu meja. Obcutki ko sem prestopila mejo so bili fantasticni. Saj mi je uspelo. Za vecino ni to nic, zame osebno pa je bila preizkusnja psihe ter telesa. Ja sedaj ko potujem sama so stvari drugacne ter se odkrivam kako sama funkcioniram.

In temu je sledilo dva dni pocasi premika do Bukhare. In tam po dolgem casu zelodcni problemi. Glede na pogovore s sopotniki nisem edina. Ja higiena tu je dalec od Iranske (meni se vedno najljubsi del poti.)

Bukhara je mesto kjer bi lahko slikal, slikal….pa se ne bi poslikal vsega. ahitekturno je podobna Esfahanu v Iranu a prijetnejsa. A kaj ko telo ni hotelo uzivati. In tako sem zadnje dni navkljub dejstvu da sem se premaknila do Smaraqanda namenila dejstvu ter ideji da se telo ponovno spocije in nabere energije.

Trenutno sem na kratko s casom, saj grem danes naprej proti Tadjikistanu. Obljubim pa da se s podrobnejsimi novicami javim iz Dushanbeja.

 And for english speaker.I am sorry but I pronmise in Dushane report on english will be done.

Vsem skupaj. Sonca, smeha polne dni…Jaz pa kot verjetno ze vest se veno na poti proti vzhodu.

Mus, Kurdistan-Turcija

Pozdravljeni,

po dnevih polnih kolesarjenja sem ponovno v mestu. Na zacetku hvala vsem, ki berete oz. spremljate te vrstice ter sprasujete kako in kje sem. Vsekakor je lepo videti in slisati, da na poti nisem sama.

Torej za menoj je dobrih 50 dni, 4000 km poti, nekaj padcev, nekaj lukenj, klancev gor in dol in neskoncno nasmejanih, odprtıh, prijaznih ljudi. 

Od zadnjega javljanja je minilo kar nekaj casa. Pot je vsak dan bolj barvita ter zanimivejsa.

Po dnevih letanja od ambasade do ambasade sem sedaj postala lastnica treh novih viz – Uzbekistanske, Iranske ter Tadjikistanske. Najbolj zanimiva je bila vsekaor Tadjikistanska ambasada. Ko sem povprasala kaj potrebujem za pridobitev je bil odgovor kratek in jedrnat – 'letter of recomendation' – priporocilno pismo, ki ga izda domaca ambasada. V nasem primeru je to nemogoce, saj je Ministrstvo za zunanje zadeve sprejelo zakon, da tega slovenska veleposlanistva ne smejo vec izdajati. Ampak jaz ne bi bila jaz ce ne bi sla ponovno do ambasadorja ter mu razlozila zakaj in kako si zelim videti njihovo drzavo. Medtem on ugotovi, da sem podobna njegovi hcerki ter da mogoce celo znam nekaj rusko in dobila sem vizo v protivrednosti 60 USD. Vsekaor je zanimivo videnje nase birokracije (Veleposlanistva Svice, Poljske ter Nemcije izdajo pisma brez problema v manjsi financni protivrednosti.) ob dejstvu, da nas itak skoraj nihce ne pozna. Odgovor na vprasanje od kje prihajam je vecinoma iz bivse Jugoslavije. Tako vsaj ne pristanem na slovaskem oz. Rusiji.

Po Ankari smo se odlocili za turisticni ogled Kapadokije. Tako smo se spustili proti jugu. Bilo je vredno ogleda, ceravno smo se pocutili hudo cudno med vsemi turisti v opranih oblekah, klasicnimi vodenimi izleti. In tam smo mi, ki ze vsaj nekaj dni nismo videli tusa ter enako tudi ne nase obleke. Ja izbira obleke je omejena. a navkljub temu je Kapadokija vredna ogleda. Videti kako so v zivo skalo vklesane hise oz. naselja. kako so se ljudje 'skrili'v pred peklensko poletno vrocino.

Po dnevu, dveh ogledov smo odsli na vzhod proti Malatayi. V vecernih urah smo iskali prostor za kampiranje.In dobili prostor sredi luna parka, poleg menegerjeve pisarne. Na voljo smo imeli vodo, tus in WC cel vecer ter noc. Kaksen luksuz je to. Tako lepo je bil vstop v Kurdistan.

Kurdistan je predel na JV Turcije o katerem Turki ne govorijo. Mislim, da je situacija podobna Kosovu v bivsi Jugoslavji. Kurdi predstavljajo narod s svojo kulturo, jezikom, ki pa niso priznani. Trenutno je situacija ponovno pestra, saj so prekinili vecletno premirje. Povsod je dovolj vojske. Do nas so vsi zelo prijazni.

Npr. pred dnevi smo se morali obrniti ter kolesariti nazaj 50 km. Prisli smo v vas. ko smo hoteli nadaljevati so do nas pristopili vojaki. Obrazlozili so nam da poti naprej ni. Po nekaj minutnem razlaganju, da pot je saj je naraisana na zemljevidu so nam obrazlozili da problem ni pot temvec naslednje naselje, ki je vecinoma Kurdistansko. In tako se je bilo potrebno vrniti.

Sedaj smo se nekajkrat morali pokazati potneliste, povedati kdo smo, kam gremo ter predvsem zakaj. A ni problema. Je pa narava fantasticna. Pot je zelo razgibana. Nekako se gibljemo na visini med 1000 do 2000 m.n.m.

Presenecanja si sledijo dan za dnem.

Dobre volje in smeha polne dni.  

Ankara, Turcıja

Merhaba,

zadnje dni bijem bitko z birokracijo v Ankari pri pridobivanju viz za nadaljevanje poti. Vsekakor najbolj zopern del potovanja. Lazje je cele dneve kolesariti kot pa prestopati z ambasado na ambasado v upanju in cakanju na pozitiven odgovor.

Na kratko vse poteka hitro in direktno. Turcija je velika in pestra. Vsekakor ni samo İstanbul, Antalija in Kapadokija. A o tem vec naslednjic.

Gule,gule… sonca in smeha polne dni.

Tekirdaq, Turcija

Glede na vreme zunaj smo se odlocili za kratek postanek.

Pralo nas je celo dopoldne ter nas verjetno se cel dan bo. Tako, da bo sporocilo kratko in jedrnato. Ce ne prej bo v Iranu stvar lazja. Ko bo koncno vec casa, paprji bodo vsaj za nekaj mescev naprej urejeni.

Trenutno smo cca. 140 km pred Istanbulom. Po nekaj dnevih idealnega vremena za kolesarjenje, nam je vreme ponovno obrnilo hrbet.

Pot od Ohrida do tu je bila super. Vecinoma casa smo kolesarili po podezelju. In Grki  znajo biti zelo prijazni s svojo nemscino. Skoraj v vsaki vasi se najdejo posamezniki, ki govorijo perfektno nemscino. (Posledica dela v Nemciji v sedemdesetih letih.)

Turcija zaenkrat b.p. Gostoljubnost na vsakem koraku.

Daljse porocilo sledi v naslednjih tednih. Do takrat malce potrpljenja prosim.

Lep pozdrav.

Ohrid, Makedonija

Se dan ali dva in za nami bo Balkan. Trenutno se nahajm v na jugu bivse skupne drzave Jugoslavije.

Dnevi od zadnjega javljanja so bili pestri, naporni in barviti. Po zaspani Hrvaski obali je bila pred nami Crna Gora. Odhod iz Dubrovnika je bil moker i n mrzel. Edina misel na prehodu v Crno goro je bila kje je mesto za caj in toploto. In ze v prvi restavraciji je bilo lahko obcutiti drugi temperament, drugacne ljudje. Se vedno smo poiskusali obstati ob obali kolikor je bilo le to mogoce. Crna Gora je vsekaokr vredna obiska. Dolina ob Kotoroskem zalivu je prekrasna. Na eni strani morje – zaliv, na drugi pa vrsaci obdani s snegom. Ob kolesarjenju skozi Budvo in ogledu njihovih novih gradenj sem se spomnila na svoje zadnje delovno mesto. Kaj, zakaj….mogoce bom nekega dne razumela vse to. Ampak tenutno sem z velikim veseljem sla mimo in si poiskala prenocisce za staro hiso nekje pred mejo z Albanijo. Cena nic, vecerje in spanje pa za pet zvezdic. V Dubrovniku sem srecala se enega kolesarja podobnih idej za naslednje mesce. Dogovor je bil, da se srecamo v Ohridu, a naju je z Mikoljam nasel v poznih vecernih urah zgolj po nakljucju. Tam za staro hiso. In sedaj smo trije – Mikolaj iz Poljske, Urs in Nemcije in jaz. Pestra druscina. Pogledi na mejah so zanimivi. Vsak ima svoje poglede, a na koncu smo na isti strani proti vzhodu. In smo sli nasldnje jutro naprej. Pred mejo z Albanijo – v Vladimirju smo srecali se Jon-a in Andy-a, ki ravno zakljucujeta svojo odisejado nazaj iz Pekinga. Vedno je prijetno ko nekoga kontaktiras po mailu in ga potem spoznas tudi v zivo. Ko pa se to zgodi to tako nenapovedano, tam bogu za hrbtom pa je toliko slajse in lepse. Z najnovejsimi informacijami smo se odpravili proti Albaniji. In bila je to naporna drzava. Vsekakor stvari in ljudi na kolesu dozivljas drugace kot skozi okno avtomobila. Vse je bolj direktno. Kot prvo obcutka ravno nevarnosti v Albaniji ravno ni bilo, bilo pa je malce nelagodja. Za ljudji smo atrakcije, kjerkoli se pojavimo. Takoj so okoli nas. V Albaniji je bil predvsem obcutek strmenja direktno v nas, brez izrazov na obrazu. Otroci so vsepovsod, ampak tu ni sproscenosti. Razlika v druzbi med moskimi in zenskami je ogromna. Moski stojijo zunaj, klepetajo. Delajo nic. Zenske delajo v tistih nekaj trgovinah , ki so odprte. Pojavlja se vprasanje s cim oz. kako ljudje sploh prezivijo. Toliko stvari kot je tu nedokoncanih jih drugje ni. In podobno je s smetmi. Povsod jih je ogrmno. Kosa za smeti pa nikjer. Ob vsem tem pa so ceste katastrofalne. Tako, da je bilo po dveh dnevih kolesarjenja pravo olajsanje ko smo ponovno prisli v Makedonijo, kjer so ceste brez lukenj, kjer je kolo ponovno slo brez posebnih tezav 20km/h. Uzitek in sporstitev. Prvo mesto na Makedonski strani je bilo Diebar. Nekaksna mesanica, amapk ze razlika od prejsnje drzave. In bil je lep obcutek ko lahko z mojo polomljeno srbo-hrvascino pridem in izvem karkoli zelim in potrebujem. In ljudje so prijazni. Vedno vprasajo od kje prihajam. In na odgovor da sem iz Slovenije je vedno pozitiven odziv. Enostavno lepo je biti Slovenec v Makedoniji. Makedonij je vsekakor prijetno presenecenje. Vse je urejeno. Kolicina smeti se je konkretno zmanjsala. Stvari so urejene. Ljudje in meso je zivo cez dan kot trudi v vecernih urah. Cene so ugodne. (Dva bureka sta 1 EUR.).

Tako je to zivljenje na poti. Dozivljenja polno. Vsekakor ti cas na kolesu, ko noge delajo tako kot treba da misliti da premisljujes o stvareh, ki so ti doma samoumevne, o sebi, o svetu, itd. Veliko je tega in veko se bo. Za danes dovolj. Jutri pa naprej. Proti Grciji in Turciji…Ce bo sreca z nami v dobrem mescu pa ze Iran.

Smeha in sonca polne dni.