Teheran, Iran

Sedim pred carunalnikom in razmisljam kaj pametnega naj pa tokrat napisem. Za menoj je teden dni pocitnic – brez kolesa, ter solo nadaljevanje vsaj za nekaj dni. Ja pot v pomenu dozivljanja se odvija sedaj – tam od vzhodne Turcije naprej ko so stvari drugacne, nepoznane, ko drugacna je kultura kot tudi navade, ko prvi problemi z opremo so za menoj, itd. Preostali del Kurdistana – tam ob jezeru Van je koncno prinesel malce vec miru, manj vojske ter bolj sproscene obraze. In prvic so ljudje sami od sebe s ponosom rekli da so Kurdi. Narava je se naprej fantasticna. Jezero lezi na visin 1600 m, okoli pa vrsaci – vse od 3000 do dobrih  5000 m na drugi strani prelaza proti Dougubayazu. So  pa to vasi kjer ni nicesar v izobilju. Revscina je povsod. A se vedno bodo delili s teboj kar lahko. In to me se vedno preseneca. No za Turcijo je prisel Iran. Sedaj sem tu ze tretji teden in se vedno imam cudne obcutke. Glede na pravila moram imeti dolge rokave in ruto, na kolesu lahko tudi le celado. A to ni problem. Problem je dvojnost v druzbi, problem je kontrola oz. strah v zraku, problem je ko je javno zivljenje nekaj, za vrati hise pa je popolnoma druga slika. Npr. ruta mora biti na ulci na glavi vedno in povsod, v hisi je meni ni potrebno imeti, domacinke pa imajo le to tako ohlapno da bi bilo vseeno ce je ne bi imele. Hm ja smesno je tudi moje ustavljanje ko povprasam za pot – zenske ne govorijo z menoj ker ne smejo – niti ne pogledajo, moski pa se ustrasijo ter stopijo korak nazaj ko vidijo s kom govorijo. So pa zenske vsekakor bolje zastopane v druzbi tu kot v vzhodnem delu Turcije. Ne morem si kaj da ne omenim stvari od doma, ki je samo potrdila da sem na pravi poti. V zacetku maja je plaz s seboj vzel bratranca. In se enkrat vec se je pokazalo kako minljivo je zivljenje, kako tanka je linija ko si in te ni, kako clovek nikdar ne ve kaj bo prinesel jutri. Zato prosim ne cakat na jutri, zacnite ziveti danes.  Jaz grem jutri naprej proti Kaspijskemu jezeru ter potem ze klasicno na vzhod… Khoda hafez – nasvidenje.

Mus, Kurdistan-Turcija

Pozdravljeni,

po dnevih polnih kolesarjenja sem ponovno v mestu. Na zacetku hvala vsem, ki berete oz. spremljate te vrstice ter sprasujete kako in kje sem. Vsekakor je lepo videti in slisati, da na poti nisem sama.

Torej za menoj je dobrih 50 dni, 4000 km poti, nekaj padcev, nekaj lukenj, klancev gor in dol in neskoncno nasmejanih, odprtıh, prijaznih ljudi. 

Od zadnjega javljanja je minilo kar nekaj casa. Pot je vsak dan bolj barvita ter zanimivejsa.

Po dnevih letanja od ambasade do ambasade sem sedaj postala lastnica treh novih viz – Uzbekistanske, Iranske ter Tadjikistanske. Najbolj zanimiva je bila vsekaor Tadjikistanska ambasada. Ko sem povprasala kaj potrebujem za pridobitev je bil odgovor kratek in jedrnat – 'letter of recomendation' – priporocilno pismo, ki ga izda domaca ambasada. V nasem primeru je to nemogoce, saj je Ministrstvo za zunanje zadeve sprejelo zakon, da tega slovenska veleposlanistva ne smejo vec izdajati. Ampak jaz ne bi bila jaz ce ne bi sla ponovno do ambasadorja ter mu razlozila zakaj in kako si zelim videti njihovo drzavo. Medtem on ugotovi, da sem podobna njegovi hcerki ter da mogoce celo znam nekaj rusko in dobila sem vizo v protivrednosti 60 USD. Vsekaor je zanimivo videnje nase birokracije (Veleposlanistva Svice, Poljske ter Nemcije izdajo pisma brez problema v manjsi financni protivrednosti.) ob dejstvu, da nas itak skoraj nihce ne pozna. Odgovor na vprasanje od kje prihajam je vecinoma iz bivse Jugoslavije. Tako vsaj ne pristanem na slovaskem oz. Rusiji.

Po Ankari smo se odlocili za turisticni ogled Kapadokije. Tako smo se spustili proti jugu. Bilo je vredno ogleda, ceravno smo se pocutili hudo cudno med vsemi turisti v opranih oblekah, klasicnimi vodenimi izleti. In tam smo mi, ki ze vsaj nekaj dni nismo videli tusa ter enako tudi ne nase obleke. Ja izbira obleke je omejena. a navkljub temu je Kapadokija vredna ogleda. Videti kako so v zivo skalo vklesane hise oz. naselja. kako so se ljudje 'skrili'v pred peklensko poletno vrocino.

Po dnevu, dveh ogledov smo odsli na vzhod proti Malatayi. V vecernih urah smo iskali prostor za kampiranje.In dobili prostor sredi luna parka, poleg menegerjeve pisarne. Na voljo smo imeli vodo, tus in WC cel vecer ter noc. Kaksen luksuz je to. Tako lepo je bil vstop v Kurdistan.

Kurdistan je predel na JV Turcije o katerem Turki ne govorijo. Mislim, da je situacija podobna Kosovu v bivsi Jugoslavji. Kurdi predstavljajo narod s svojo kulturo, jezikom, ki pa niso priznani. Trenutno je situacija ponovno pestra, saj so prekinili vecletno premirje. Povsod je dovolj vojske. Do nas so vsi zelo prijazni.

Npr. pred dnevi smo se morali obrniti ter kolesariti nazaj 50 km. Prisli smo v vas. ko smo hoteli nadaljevati so do nas pristopili vojaki. Obrazlozili so nam da poti naprej ni. Po nekaj minutnem razlaganju, da pot je saj je naraisana na zemljevidu so nam obrazlozili da problem ni pot temvec naslednje naselje, ki je vecinoma Kurdistansko. In tako se je bilo potrebno vrniti.

Sedaj smo se nekajkrat morali pokazati potneliste, povedati kdo smo, kam gremo ter predvsem zakaj. A ni problema. Je pa narava fantasticna. Pot je zelo razgibana. Nekako se gibljemo na visini med 1000 do 2000 m.n.m.

Presenecanja si sledijo dan za dnem.

Dobre volje in smeha polne dni.  

Ankara, Turcıja

Merhaba,

zadnje dni bijem bitko z birokracijo v Ankari pri pridobivanju viz za nadaljevanje poti. Vsekakor najbolj zopern del potovanja. Lazje je cele dneve kolesariti kot pa prestopati z ambasado na ambasado v upanju in cakanju na pozitiven odgovor.

Na kratko vse poteka hitro in direktno. Turcija je velika in pestra. Vsekakor ni samo İstanbul, Antalija in Kapadokija. A o tem vec naslednjic.

Gule,gule… sonca in smeha polne dni.

Istanbul, Turkey

So here I go again on english. After a while I am back on with an easy day and doing some updates. It is been a while, but life is good so far.

After Dubrovnik we went to Montenegro. That was nice. It was nice easy two days of ride before getting into Albania. Just before the border we met two english cyclist who are just about to finish their ride home from China. It was nice Sunday mornig in town named Vladimir and five loaded cyclist. Btw. Alex left and went home, but we got another company – Urs,cyclist from Germany who want to do similar trip and now we are still in three – almost a small team.

After crosing border we come into Albania. It was a bit of mix feeling. First day went really good. The road was nice, people ok. Just garbage all around. In two day ride we could not find a single trash ban. Second day the nature around us was really nice. But the roads became nightmare. After almost 8 hours we finally left the country and went to Macedonia. Already first meters were much nicer.

Makedonia so far was nicest suprise. The country is nice, people are warm and open. It was much cleaner after Albania. But for me it was no fun. For first time my stomach had some isusses. And was definitly no fun to ride bike next morning. But there was days off in Ohrid. I loved it. Ohrid with surandings moutains is great. And definitly worth to be visited.

And after we went to Greece. More or less we spend days on country side of the country. And it was nice. Finaly some warm, sunny days arived. We were riding hard each day and managed to be in Istanbul , turkey in a month from my home. Turkey so far is all good.

More reports next time. Till then sunshine and smiles.

Istanbul, Turcija

Pozdravljeni,

tokrat iz miljonskega mesta Istanbul. V petek dopoldne smo se podali na bitko zivcev in potrpljenja z vozniki osebnih avtomobilov. Priblizno 30 km pred mestom se je vse skupaj zacelo gostiti. Prva odlocitev je bila, da se izognemo obvoznici ter uporabimo stranske poti. A je vsekakor dejstvo, da ljudje ne vedo ravno najbolje kaj naj pocnejo pri hitrosti od 0 do 30 km/h. Tako smo se ob prvi priloznosti prikljucili premikajoci gmoti (stiri do sest pasovnica) osebnih vozil na obvoznici ter skupaj  njimi vstopili v Istanbul. Glede na dejstvo, da je njihova hitrost okoli 70 km/h je vse potekalo relativno mirno in enostavno. Vozniki so vsekakor imeli potrpljenje za nas, vecje kot sem ga pricakovala. V mestu so Turki samo nadaljevali s svojo gostoljubnostjo. Ob vsakem postanku so nam pomagali kam, kje, kako. Tudi policisti so sodelovali pri tem brez zapletov.

Istanbul je vsekakor pestro, barvito in zivahno mesto. V soboto smo se podali na tipicen turisticen sprehod po predelu mesta kjer smo nastanjeni. Povsod je nesteto trgovin. Vsaka je enota zase. So zelo majhne, a zelo polne vsemogocih stvari. Predel je razdeljen tudi glede na trgovine. Tako lahko na nekem koncu kupis vse za dom, na drugem pa za lov. Nic ni pomesano. Vse funkcinira v nekem redu, brez zapletov.

Danes sem dodala nekaj zapisov na druge strani.

Smeha in sonca polne dni.

Tekirdaq, Turcija

Glede na vreme zunaj smo se odlocili za kratek postanek.

Pralo nas je celo dopoldne ter nas verjetno se cel dan bo. Tako, da bo sporocilo kratko in jedrnato. Ce ne prej bo v Iranu stvar lazja. Ko bo koncno vec casa, paprji bodo vsaj za nekaj mescev naprej urejeni.

Trenutno smo cca. 140 km pred Istanbulom. Po nekaj dnevih idealnega vremena za kolesarjenje, nam je vreme ponovno obrnilo hrbet.

Pot od Ohrida do tu je bila super. Vecinoma casa smo kolesarili po podezelju. In Grki  znajo biti zelo prijazni s svojo nemscino. Skoraj v vsaki vasi se najdejo posamezniki, ki govorijo perfektno nemscino. (Posledica dela v Nemciji v sedemdesetih letih.)

Turcija zaenkrat b.p. Gostoljubnost na vsakem koraku.

Daljse porocilo sledi v naslednjih tednih. Do takrat malce potrpljenja prosim.

Lep pozdrav.

Ohrid, Makedonija

Se dan ali dva in za nami bo Balkan. Trenutno se nahajm v na jugu bivse skupne drzave Jugoslavije.

Dnevi od zadnjega javljanja so bili pestri, naporni in barviti. Po zaspani Hrvaski obali je bila pred nami Crna Gora. Odhod iz Dubrovnika je bil moker i n mrzel. Edina misel na prehodu v Crno goro je bila kje je mesto za caj in toploto. In ze v prvi restavraciji je bilo lahko obcutiti drugi temperament, drugacne ljudje. Se vedno smo poiskusali obstati ob obali kolikor je bilo le to mogoce. Crna Gora je vsekaokr vredna obiska. Dolina ob Kotoroskem zalivu je prekrasna. Na eni strani morje – zaliv, na drugi pa vrsaci obdani s snegom. Ob kolesarjenju skozi Budvo in ogledu njihovih novih gradenj sem se spomnila na svoje zadnje delovno mesto. Kaj, zakaj….mogoce bom nekega dne razumela vse to. Ampak tenutno sem z velikim veseljem sla mimo in si poiskala prenocisce za staro hiso nekje pred mejo z Albanijo. Cena nic, vecerje in spanje pa za pet zvezdic. V Dubrovniku sem srecala se enega kolesarja podobnih idej za naslednje mesce. Dogovor je bil, da se srecamo v Ohridu, a naju je z Mikoljam nasel v poznih vecernih urah zgolj po nakljucju. Tam za staro hiso. In sedaj smo trije – Mikolaj iz Poljske, Urs in Nemcije in jaz. Pestra druscina. Pogledi na mejah so zanimivi. Vsak ima svoje poglede, a na koncu smo na isti strani proti vzhodu. In smo sli nasldnje jutro naprej. Pred mejo z Albanijo – v Vladimirju smo srecali se Jon-a in Andy-a, ki ravno zakljucujeta svojo odisejado nazaj iz Pekinga. Vedno je prijetno ko nekoga kontaktiras po mailu in ga potem spoznas tudi v zivo. Ko pa se to zgodi to tako nenapovedano, tam bogu za hrbtom pa je toliko slajse in lepse. Z najnovejsimi informacijami smo se odpravili proti Albaniji. In bila je to naporna drzava. Vsekakor stvari in ljudi na kolesu dozivljas drugace kot skozi okno avtomobila. Vse je bolj direktno. Kot prvo obcutka ravno nevarnosti v Albaniji ravno ni bilo, bilo pa je malce nelagodja. Za ljudji smo atrakcije, kjerkoli se pojavimo. Takoj so okoli nas. V Albaniji je bil predvsem obcutek strmenja direktno v nas, brez izrazov na obrazu. Otroci so vsepovsod, ampak tu ni sproscenosti. Razlika v druzbi med moskimi in zenskami je ogromna. Moski stojijo zunaj, klepetajo. Delajo nic. Zenske delajo v tistih nekaj trgovinah , ki so odprte. Pojavlja se vprasanje s cim oz. kako ljudje sploh prezivijo. Toliko stvari kot je tu nedokoncanih jih drugje ni. In podobno je s smetmi. Povsod jih je ogrmno. Kosa za smeti pa nikjer. Ob vsem tem pa so ceste katastrofalne. Tako, da je bilo po dveh dnevih kolesarjenja pravo olajsanje ko smo ponovno prisli v Makedonijo, kjer so ceste brez lukenj, kjer je kolo ponovno slo brez posebnih tezav 20km/h. Uzitek in sporstitev. Prvo mesto na Makedonski strani je bilo Diebar. Nekaksna mesanica, amapk ze razlika od prejsnje drzave. In bil je lep obcutek ko lahko z mojo polomljeno srbo-hrvascino pridem in izvem karkoli zelim in potrebujem. In ljudje so prijazni. Vedno vprasajo od kje prihajam. In na odgovor da sem iz Slovenije je vedno pozitiven odziv. Enostavno lepo je biti Slovenec v Makedoniji. Makedonij je vsekakor prijetno presenecenje. Vse je urejeno. Kolicina smeti se je konkretno zmanjsala. Stvari so urejene. Ljudje in meso je zivo cez dan kot trudi v vecernih urah. Cene so ugodne. (Dva bureka sta 1 EUR.).

Tako je to zivljenje na poti. Dozivljenja polno. Vsekakor ti cas na kolesu, ko noge delajo tako kot treba da misliti da premisljujes o stvareh, ki so ti doma samoumevne, o sebi, o svetu, itd. Veliko je tega in veko se bo. Za danes dovolj. Jutri pa naprej. Proti Grciji in Turciji…Ce bo sreca z nami v dobrem mescu pa ze Iran.

Smeha in sonca polne dni.

Dubrovnik

Hello everyone,

just a short note. We are still alive and kicking . At the momment we take a day off in Dubrovnik, Croatia.

The tour so far has been close to what we planned and wished. Just the weather is strange. From snow, to strong burja wind, rain and cold temp. You named it, we have it.

The Coratia coast was really good. With ups and downs. Definitly a special place had to be Makarska.

Next time I promise wil do better report. For this time. Rain drops & smiles.

Dubrovnik

Pozdravljeni,

pa smo tu kjer smo zeleli biti ze nekaj casa – na poti proti vzhodu. Od zacetka do danes smo preizkusili ze marsikaj. Predvsem vreme je bilo radodarno s svojo barvitostjo. Pa zacnimo na zacetku.

V nedeljo za dobro jutro smo rekli adijo Loka ter na-snidenje starsi cez eno leto. Vreme zunaj je bil podobno razpolozenju. Kot, da je sodni dan je dezevalo in lilo. Temperature so bile dalec od idealnega za kolesarjenje, a enkrat je bilo potrebno oditi. In smo sli. Tja do Brezovice sva prisla priblizno v dveh urah. dezevati pa kar ni prenehalo. Temu sledi odlocitev za pocitek in premislek. V pol ure pa je zacelo sneziti. In je padalo, padalo ter zapadlo cca. 30 cm novega snega. Edino vprasanje, ki se je porajalo je bilo zakaj in kako naprej. Kaj bi brez starsev. Poklicala sem pomoc. In dobila v polni meri. Prenocitev pri sorodnikih. Vsekakor je bilo prijetno se zadnjic poklepetati, si povedati mnenje ali dva. Hvala za gostoljubnost. Bili ste super izhod v sili. mimogrede se nikoli pa nisem za pet kilometrov poti s kolesom potrebovala skoraj ene ure, ter pri tem pridelala se pet padcev.: Naslednji dan pa naprej po poti proti jugu. V ponedeljek se nama je prudruzil se Aleks in skupaj smo prenocili v starem zupniscu v Ilirski Bistrici. Vsekakor bolje notri, kot zunaj.

In tako smo kaj hitro rekli adijo Slovenija ter zaceli svojo pot po Jadranski magistrali.

Glede na cas bodi ga za danes dovolj. Popolni opis trenutka sledi prihodnjic.

Trenutno smo v Dubrovniku. Zivi in zdravi. V upanju lepsega vremena pricakujemo naslednje dni. Jutri naprej proti Crni Gori.

Pa ne pozabite. Se vedno sem na poti.

Tako to je to. Moje prvo javljanje s poti. Jutri pa naprej proti Crni Gori za dva dni ter potem v

Countdown

R Kelly: “The World`s Greatest”

I am a moutain

I am a tall tree

Ohhh, I am a swift wind

Sweepin` the country

I am a river

Down the valley

Ohhh, I am a vision

And I can see cleraly

If anybody asks u who I am

Just stand up tall look /em in the Face and say

I`m that star up in the sky

I`m that moutain peak in high

Hey, I made it

I`m the worlds greatest

And I`m that little bit of hope

When my backs against the ropes

I can feel it mmm

I `m the worlds greates….